Tumblelog by Soup.io
Newer posts are loading.
You are at the newest post.
Click here to check if anything new just came in.
gospodinjskiaparati

Pravice bank do izdajanja denarja

Posebni bančni dobički, ki izhajajo iz pravice bank do izdajanja denarja, in visok državni dolg so med seboj povezani ter imajo negativni učinek na realno ekonomijo. Medtem ko omogočajo večje dobičke bančnemu sektor­ju in bogati eliti, obenem zavirajo prihranke in širšo akumulacijo kapitala. Povzročajo višje cene, kot bi bile sicer. Prispevajo k višjim javnim subvenci­jam, višjim socialnim izdatkom, višjim davkom in državnemu zadolževa­nju, nižajo raven zasebnih in javnih investicij ter omejujejo priložnosti za zaposlovanje. Osvobojena priviligirana sredstva bi lahko posredno ali neposredno namenili prebivalstvu in podjetjem, katerim ne bi bilo več potrebno pla­čevati obresti na novo ustvarjeni denar. Splošne obresti in davki bi se znižali. Monetarna baza brez dolga, manj zadolžena vlada, bolj urav­noteženi vladni proračun, nižja davčna bremena ter javnost z več prihranki bi prispevali k višjemu neto dohodku podjetij in posame­znikov, menita Huber in Robertson. To bi jih naredilo manj odvisne od subvencij, podpore in zunanjega kapitala. Prav tako ima lahko kanaliziranje novonastalega denarja preko bančnih posojil negativne ekonomske posledice tudi v smislu, da imajo banke velik vpliv na to, kam se bo denar usmerjal. Kot pravi Richard Doutwaite (1999): »[banke] oblikujejo pot razvoja ekonomije. To je zato, ker odločajo, kdo si lahko sposoja, za kakšne namene, glede na kriterije, ki dajejo prednost tistim z močnim denarnim prihodkom in/ali precejšnjim zavarovanjem." (Huber in Robertson, str. 40) Sedanji monetarni sistem tako posledično daje prednost bogatim in vplivnim ter zapostavlja majhna podjetja in revnejše državljane. Po reformi bi banke ostale močne posrednice prihrankov in posojil in bi tako še vedno usmerjale posojila glede na svoje prioritete. Vendar pa bi reforma pomenila tudi, da bi si morale banke denar za posojila predho­dno sposoditi. Stranke bi se tako bolj zavedale razlike med denarjem, ki ga porabljajo zase, in denarjem, ki ga posodijo banki, in zato bi bile bolj motivirane vedeti (in morda tudi zahtevati), kam bo banka posojeni denar vlagala. Reforma bi tako lahko spodbudila t. i. 'etično', 'zeleno' oz. `socialno' bančništvo.

Don't be the product, buy the product!

Schweinderl